Baronesse Tacco: ko pokrajina postane del poročne scenografije

Obstajajo kraji, ki ne potrebujejo veliko, da naredijo vtis. Njihova lepota je že v prostoru, svetlobi in razgledih, ki se raztezajo daleč proti obzorju.

Baronesse Tacco, zgodovinsko posestvo na italijanskem gričevju Collio, je eden takšnih krajev.

Za poročni obred na tej izjemni lokaciji smo v studiu Sanjski šopek zasnovali cvetlično instalacijo, v kateri se klasična eleganca belih hortenzij in šlajerja sreča s sodobnimi zrcalnimi oblikami.

Nastala je kompozicija, ki ni želela tekmovati s pokrajino. Želela je postati njen del.

Le nekaj kilometrov od Gorice, v kraju San Floriano del Collio, se med vinogradi in mehkimi griči skriva posestvo Baronesse Tacco.

Njegova zgodovina sega v 17. stoletje. Kamniti zidovi, zgodovinska arhitektura in prostrane panoramske terase pripovedujejo zgodbo prostora, ki že stoletja živi v tesnem odnosu z okoliško pokrajino.

Toda tisto, kar nas je najbolj očaralo, je bila odprtost prostora.

Velika zelena površina, nad katero se razprostira nebo. V daljavi se griči prelivajo drug v drugega, svetloba pa skozi dan spreminja barve pokrajine.

Takšna lokacija ponuja izjemno izhodišče za poroko. Hkrati pa od oblikovalca zahteva posebno razumevanje razmerij med prostorom, dekoracijo in naravo.

Kako ustvariti dovolj izrazito poročno scenografijo, ne da bi izgubili tisto, zaradi česar je kraj sploh tako poseben?

Naš ustvarjalni pristop se vedno začne s prostorom.

Pri Baronesse Tacco je bila njegova širina odločilna. Obredni prostor je bil umeščen na veliko travnato površino, obdano z razgledi na italijansko gričevje.

Klasična cvetlična postavitev bi se v takšnem okolju hitro izgubila. Potrebovali smo element, ki bi prostoru dal strukturo, obenem pa ohranil njegovo odprtost.

Metka je rešitev našla v zrcalu.

Šest zrcalnih kubusov različnih višin je postalo arhitekturna osnova cvetlične instalacije. Njihove površine so odsevale nebo, zelenje in okoliško pokrajino ter ustvarile zanimivo igro svetlobe in perspektive.

Kubusi so bili prisotni, a skoraj neopazni. Njihova zrcalna površina je vizualno izginjala v okolici, medtem ko so razlike v višinah ustvarjale ritem in kompoziciji dajale veličino.

Prostor je dobil svojo osrednjo točko.

Ne da bi izgubil razgled.

Za cvetlično zasnovo smo izbrali dve na videz povsem klasični vrsti cvetja: bele hortenzije in šlajer.

Hortenzije so s svojimi bogatimi, zaobljenimi cvetovi ustvarile volumen. Njihova polna oblika je kompoziciji dala izrazito prisotnost in mehkobo.

Šlajer pa je prinesel nekaj povsem drugega.

Lahkotnost. Zračnost. Skoraj prosojno teksturo, ki je povezovala posamezne cvetlične skupine in mehčala geometrijo zrcalnih elementov.

Njegova izbira ni bila naključna.

Šlajer je bil nevestina najljubša cvetlica.

Prav zato je postal pomemben del zgodbe. Ne kot droben dodatek, temveč kot eden ključnih oblikovalskih elementov celotne instalacije.

Z uporabo posebnih tehnik cvetličnega oblikovanja smo ustvarili razgibane strukture, ki so se dvigovale nad kubusi, se spuščale ob njihovih robovih in se ponekod navidezno zlivale z zrcalnimi površinami.

Nastala je zanimiva napetost med natančno geometrijo in organsko rastjo cvetja.

Med polnostjo hortenzij in nežnostjo šlajerja.

Med klasiko in sodobnostjo.

Želja je bila jasna: čistost.

Ne hladna, stroga belina, temveč nežna in prefinjena estetika, v kateri ima vsak element svoj prostor.

Belo cvetje je poudarilo naravno svetlobo in ustvarilo vizualno umirjenost. Zrcalne površine so v kompozicijo prinesle odseve okolice, zato instalacija nikoli ni delovala povsem enako.

Spreminjala se je skupaj s svetlobo.

Z vsakim pogledom iz drugega zornega kota je razkrivala nekoliko drugačno podobo.

Prav v tem je bila njena posebnost.

Klasično cvetje smo uporabili na sodoben način.

Brez odvečnih elementov. Brez potrebe po dodatnem okrasju.

Samo cvetje, svetloba, odsevi in pokrajina.

Šest zrcalnih kubusov je oblikovalo osrednjo scenografijo poročnega obreda.

Njihove različne višine so ustvarjale občutek gibanja, cvetlične strukture pa so prostor povezale v skladno celoto.

Namesto tradicionalnega poročnega loka smo oblikovali odprto kompozicijo.

Takšno, ki ni zapirala pogleda proti obzorju, temveč ga je poudarjala.

In prav to je bil naš namen.

Da lahko par med obredom občuti širino pokrajine. Da cvetje ustvari posebno vzdušje, vendar ne prevzame celotne pozornosti. Da se vsi elementi povežejo v enotno doživetje.

Obredni prostor je postal veličasten, ne da bi bil pretiran.

Po obredu se je poročna zgodba nadaljevala na čudoviti terasi posestva Baronesse Tacco.

Tudi pri dekoraciji večerje smo ohranili enako oblikovalsko govorico.

Bele hortenzije in šlajer so povezali obredni prostor z večerno postavitvijo ter ustvarili občutek kontinuitete skozi celotno poroko.

Namesto uvajanja novih barv ali cvetličnih vrst smo se osredotočili na skladnost, teksture in naravno eleganco.

Panoramska terasa je s svojo arhitekturo in razgledi že sama ustvarjala posebno atmosfero.

Cvetje jo je nežno dopolnilo.

Vsaka poročna lokacija ima svojo identiteto.

Nekatere očarajo z arhitekturo, druge z zgodovino, tretje s pokrajino, ki se zdi skoraj neresnična.

Baronesse Tacco združuje vse troje.

Za nas je bila ta poroka priložnost, da pokažemo, kako lahko s premišljenim oblikovanjem ustvarimo nekaj izrazitega in obenem zadržanega.

Zrcalni kubusi so postali del narave. Klasično belo cvetje je dobilo sodobno obliko. Šlajer, nevestina najljubša cvetlica, pa je instalaciji dodal osebno noto.

Najlepše dekoracije niso vedno tiste, ki prostor najbolj spremenijo. Včasih so tiste, ki njegovo lepoto najbolj razumejo.